Astraphobia, also known as Brontophobia, Keraunophobia, or Tonitrophobia, is an abnormal fear of thunder and lightning a type of a specific phobia. Symptomps (similar to that of all other extreme phobias) can include, but are not limited to acute panic attacks, breathing difficulty,rapid heartbeat,sweaty palm and nausea. Sometimes, these feelings can become overwhelming. Many individuals who are afflicted by this condition try to cope with their fear by hiding from the source itself. During a thunderstorm , children typically hide in seemingly secure windowless places, such as a cupboard under a staircase or under their bed. Adults and teenagers share the same thought mechanism as the aforementioned and will essentially seek solace anywhere one cannot see or hear the storm.( Vir )
Za vsak strah pravijo, da naj bi od nekje izhajal. Tako sem se tudi sama , preden sem začela tole pisati , malce zazrla nazaj in poskušala ugotoviti (in to vsekakor ni prvič) ,kje, kdaj , kako in zakaj se je vse skupaj začelo . Pa nisem našla nobene pametne razlage ali vzroka . Edino kar mi je padlo na pamet so zgodbe stare mame, ki smo jih mi otroci požirali z odprtimi usti in "našpičenimi" ušesi.
Ona je namreč zgodbe zelo rada pripovedovala ( večinoma so temeljile na resničnih dogodkih s tem,da jim je včasih še kaj dodala da so bile bolj napete, pestre ) in to ji je šlo še kako presnetno dobro od ust , pripovedovanje je bilo tako zelo doživeto , da sem imela večkrat občutek , kot da se je vse skupaj pripetilo meni ,da sem jaz tista glavna zvezda zgodbe...
No in med zgodbami so se nekajkrat znašle tudi take,ki so govorile o neurjih , nevarnih strelah in glasnem grmenju. Še posebno mi je v mislih ostala ta , ki je govorila o mladem fantu , ki ga je ubila strela ker je sedel v kuhinji za mizo , zraven njega pa je bila vtičnica ,skozi katero je prihitela strela ter se zapičila naravnost v njegovo srce (ja vem, je popolnoma nerealno , ampak takrat sem v vse skupaj 100% verjela) .
Vse skupaj me je tako prestrašilo , da sem vedno, ko se je pričelo bliskanje in grmenje, bežala od vseh možnih vtičnic - najraje sem se skrila pod kovter ter si z vso močjo tiščala blazino na glavo,samo da nisem ničesar slišala ali videla.
In tako je ostalo vse do danes. Edina razlika je v tem , da mi je jasno da zgodba ni bila tako zelo resnična kot sem dolgo časa mislila ,in da ne stečem prvo minuto v posteljo (počakam da sta mimo vsaj dve lol ) ,močan strah pa še vedno ostaja. Zame tako ni večje groze, kot pa da se znajdem nekje zunaj sredi neurja.K sreči se to ne dogaja pogosto , pa vendar se je. Tako prav zagotovo ne bom nikoli pozabila vožnje z avtom (kot sopotnik), od Ptuja do Maribora, nekaj let nazaj in če bi to neurje trajalo samo minutko dlje , ne vem kaj bi se zgodilo z mano - srce mi je tako zelo močno razbijalo,kot bi hotelo eksplodirati , roke so bile potne ,vrtelo se mi je, postalo mi je obupno slabo , cela sem se tresla...
Prav zaradi tega ne maram pomladi (no dobro,všeč so mi rožice ki cvetijo, pa vse je lepo zeleno in postaja vse topleje in topleje,..) , ker k njej spadajo tudi vse prepogoste nevihte. Upam da jih letos ne bo preveč.
Ni komentarjev:
Objavite komentar