Hvaležni medved

Pravljica pripoveduje o velikem rjavem medvedu, kateremu se je v sprednjo levo taco zadrl oster črn trn. Medved je taval po robu gozda in naletel na hiško, pred katero je mati s prvorojenim sinekom šivala in prepevala. Mati se je medveda zelo ustrašila, a kmalu je opazila, da z njegovo prednjo levo tačko nekaj ni v redu. Stisnila je dete k sebi in od strahu se je vsa tresla. Medved se ji je že zelo približal, ter ji pomolil ranjeno tačko. Zdelo se ji je, da medved rabi pomoč in da jo prosi, da mu izdare velik črn trn. Ko jo je stah minel je prinesla vse potrebno, da bi mu izdrla trn. Pomagala si je s šivanko. Ko je bilo vse opravljeno in medved ni več čutil bolečine, se je počasi kobacal nazaj v gozd, od koder je prišel. Kar na enkrat se je obrnil in ji iz pred nosa vzel zibelko. Mati si je mislila, da je dobrota res sirota. Najprej mu naredim dobro delo, zatem pa mi ukrade še zibelko. In kje bo moje dete sedaj spalo? Ni minilo dosti časa ko ji je medved ob sončnem zahodu prinesel zibelko nazaj, v njej pa polno sladkih hrušk. To vse ji je medved prinesel za samo en izdrt trn. S tem je izkazal svojo hvaležnost.

(Vir )

Zgoraj omenjena pravljica ,ki je bila obvezna pred spanjem in še nekajkrat čez dan (v otroštvu ,pa tudi sedaj ni popolnoma nič drugače ,moja najljubša ) , je nekako "kriva" za to da študiram to smer v upanju,da mi bo nekoč uspelo pomagat čim večjem številu (otrokom, mladostnikom , starostnikom in vsem ostalim,..) pomoči potrebnih .