Prazne obljube

Iz nič ni nič, pravijo.
Da je nekdo čisto brez vsega,
težko verjamem:
če je res tako,
potem ne ve za svoje notranje bogastvo.

Najbolje je nič obljubiti,
da te nikoli dolg ne veže,
a včasih treba je pristati
in tudi iz nič nekaj napraviti. (Vir)

Že lep čas gledam v monitor in prazen prostor pred sabo,ki čaka na nov tekst.Vendar ne vem kako in kje naj začnem,preprosto ni besed..
Jezna sem in razočarana sama nad seboj,ker se nič ne spremeni,sama pa se ne znajdem dovolj dobro in ne zberem zadostno količino moči,da bi vse skupaj spremenila.
Ne maram praznih obljub. Ne maram obljub,ki so izpolnjene samo polovično,ne maram laži,ne maram ljudi,ki mi dajejo upanje,ki se na koncu spremeni v razočaranje. Pa verjetno nisem edina.
Ali je res tako težko izpolnit določeno obljubo? Zakaj nekateri sploh obljubljajo,če že vnaprej vedo da tega ne bodo storili?
Polno glavo imam vedno novih in novih oproščanj in zagotavljanj da se je to res ponovilo zadnjič in da bo od sedaj naprej boljše,čisto drugače. Pa vendar ni...
Bo že držalo,da sem preveč zaupljiv človek,vse slepo verjamem,v vseh teh letih me očitno ni še nič izučilo. Raje se potem sprašujem: Zakaj se to dogaja,ali je res možno?
Hkrati,pa s temi obljubami,ki so namenjene meni,tudi sama pogorim na celi črti. Namreč tolikokrat sem si že obljubila,da bom v prihodnje bolj previdna,da si ne bom dovolila,da se določene stvari ponavljajo,da bom ob prvem razočaranju odšla stran in se ne bom ozirala nazaj,da bom tokrat pozorna le nase in samo nase,pa vendar ne storim ničesar.
Samo čakam na novo obljubo,ki to sploh ne bo in še vedno sem tukaj in upam da bo res kaj drugače...