Zadnje dni sem presenečena sama nad sabo. Po nekaj tedenski nespečnosti,oziroma po tem,da nisem zaspala pred 6 ali 7 zjutraj ,je sedaj popolnoma drugače. Saj se zbujam ob uri s katero se je v preteklih dneh pričenjal moj spanec.
Lepo je...
Zbujam se polna energije, čeprav nimam pojma od kje izvira in kako je možno,da je tako močna ker sem sama nekako raztreščena,če je to sploh prava beseda(ampak o tem več v kakšnem naslednjem postu).
Torej,ko sem se zjutraj prebudila in še z meglenimi očmi pogledala skozi okno,sem zagledala nekaj lepega,pravljičnega. Sneg...Sicer sama nisem velik ljubitelj snega,oziroma mi je všeč, ne maram pa mrazu,ki ga spremlja. Ampak narava zunaj je pa tako lepa. Snega namreč ni veliko ravno toliko da je vse prav lepo belo,zimska idila,ki v misli pričara praznično vzdušje,čarobnost,vonj po čaju,pravkar pečenih piškotih in vsemu kar sodi zraven.
Lepo je...
Ni komentarjev:
Objavite komentar