Leto

Everyday i fight a war
against the mirror
i can't take the person
starin' back at me
i'm a hazard to myself

Don't let me get me
i'm my own worst enemy
its bad when you annoy yourself
so irritating
don't wanna be my friend no more
i wanna be somebody else

( Vir )



Kmalu bo minil že skoraj cel mesec od moje zadnje pisarije. In čisto po pravici povedano, bi do danes morale biti na blogu vsaj še tri objave,ampak so vse žalostno končale v "košu" , ker v njih ni bilo pravih besed , katere se trudim iskati tudi v tem trenutku..
Pri brskanju po večini blogov sem brala večinoma o obujanju spominov,pogledih na preteklo leto, o obljubah , željah...
Nekaj podobnega za tale moj blog sem imela tudi sama v mislih , pa mi je tako presneto težko pisati takšne negativne stvari ,pa še to sem si obljubila da vse skupaj ne bo nikoli postalo osebno,vsaj ne preveč. Vendar bolj ko sem razmišljala ,analizirala ter sortirala dogodke v razne predalčke v glavi , sem spoznavala ,da je vbistvu preteklo leto "bondovsko leto" 007 pravzaprav leto,ki se ga sploh nočem spominjati oziroma bi ga najraje izbrisala (ko bi le tudi za take stvari obstajala tipka "del " ). Zgodilo se je namreč toliko slabih stvari , ki so popolnoma zasenčile tudi vse lepe trenutke ( k sreči sem jih vsaj imela),pri vsem tem pregledu pa je najhuje dejstvo , da sem že tam nekje v začetku leta izgubila samo sebe. In vse do danes nisem našla niti enega samega majhnega koščka , ki je nekoč sestavljal mojo podobo.
Ni mi jasno in iz dneva v dan se sprašujem kako mi je nekaj takšnega sploh lahko uspelo,kje se je zalomilo, kako sem lahko samo v 365 dneh prekršila toliko osebnih načel in "pravil" na katerih sem gradila in delovala vseh 22 let . Sramujem se same sebe in tega kar sem postala , zato se vse bolj odaljujem od oseb, ki jih imam najraje (čeprav se dobro zavedam tega,da sem ravno s tem-po moje "pametnim" načinom - prizadela že veliko ljudi ), ker mi enostavno usiha energija za igranje tega kar sem nekoč bila in sedaj nisem več.. Ne pomagajo mi niti vse spremembe zunanjosti (s katerimi se pač poskušam tolažiti) ,ker ne najdem moči , da bi potegnila črto pod vsem skupaj in začela od začetka , ne zmorem..
So trenutki,ko si želim samo to,da bi enostavno izginila ,da bi s tem izgnile tudi vse misli v glavi , ki jih ne znam ustaviti in zaradi katerih moja notranjost postaja vse večja razvalina.

..Želim si...ko bi le vedela kako...