Nikjer te več ni

Nikjer te več ni,

pred vsemi se zapiraš,

se skrivaš pred ljudmi,

počasi, potiho umiraš...

Si tiho, ko zvonec zadoni,

oken in vrat ne odpiraš,

samo v sanjah srce ti bedi,

počasi, potiho umiraš...


Ranjena, od vsega, od vseh,

ovita v mrežo nostalgije,

iz dneva v noč, na tleh,

te svetloba ne umije...

Te sploh ne prepoznam,

nič ne čutiš, nisi ganjena,

zbuditi te ne znam,

ker bila si ranjena...

( Vir )