Ko se zdani

Prvi žarek že dviga se iz sna

glej, nad vodo je svetloba vzšla!

Ko poslednjemu v temi poidejo moči,

novih stotero se sonca veseli.

( Vir )

Ni še prepozno

Z dna zavesti se utrne misel

bleda, tiha in neopazna

z vso svojo energijo skuša pritegniti pozornost

Kot oddaljen odmev komaj še zaznaven mi pravi,

da še ni prepozno, pozno, no, o, o, ... (Vir )

Hvaležni medved

Pravljica pripoveduje o velikem rjavem medvedu, kateremu se je v sprednjo levo taco zadrl oster črn trn. Medved je taval po robu gozda in naletel na hiško, pred katero je mati s prvorojenim sinekom šivala in prepevala. Mati se je medveda zelo ustrašila, a kmalu je opazila, da z njegovo prednjo levo tačko nekaj ni v redu. Stisnila je dete k sebi in od strahu se je vsa tresla. Medved se ji je že zelo približal, ter ji pomolil ranjeno tačko. Zdelo se ji je, da medved rabi pomoč in da jo prosi, da mu izdare velik črn trn. Ko jo je stah minel je prinesla vse potrebno, da bi mu izdrla trn. Pomagala si je s šivanko. Ko je bilo vse opravljeno in medved ni več čutil bolečine, se je počasi kobacal nazaj v gozd, od koder je prišel. Kar na enkrat se je obrnil in ji iz pred nosa vzel zibelko. Mati si je mislila, da je dobrota res sirota. Najprej mu naredim dobro delo, zatem pa mi ukrade še zibelko. In kje bo moje dete sedaj spalo? Ni minilo dosti časa ko ji je medved ob sončnem zahodu prinesel zibelko nazaj, v njej pa polno sladkih hrušk. To vse ji je medved prinesel za samo en izdrt trn. S tem je izkazal svojo hvaležnost.

(Vir )

Zgoraj omenjena pravljica ,ki je bila obvezna pred spanjem in še nekajkrat čez dan (v otroštvu ,pa tudi sedaj ni popolnoma nič drugače ,moja najljubša ) , je nekako "kriva" za to da študiram to smer v upanju,da mi bo nekoč uspelo pomagat čim večjem številu (otrokom, mladostnikom , starostnikom in vsem ostalim,..) pomoči potrebnih .

Pomoč

Majhen deček se je v sončnem sobotnem jutru igral na peskovniku pred svojo hišo. S seboj je imel veliko majhnih, plastičnih avtomobilčkov in tovornjakov vseh barv in velikosti. Medtem ko je ustvarjal ceste, mostove in tunele, je globoko v mivki našel velik kamen. Skoraj majhno skalo. Previdno in marljivo jo je odkopal in jo poskušal dvigniti. Pa ni šlo. Nekaj časa je razmišljal, potem je sedel na mivko, se s hrbtom in rokami uprl ob majhen kamniti rob, ki je ločeval peskovnik od zelenega travnika pred hišo, s svojimi drobnimi nožicami pa ob kamen in potisnil. Kamen se je premaknil. Čisto malo. Spet je storil isto in z velikim naporom in vztrajnostjo premaknil kamen prav do roba peskovnika. Pa mu še vedno ni bilo všeč. Kamen je še vedno kvaril podobo cest, mostov in tunelov, ki jih je deček želel ustvariti na mehkem pesku. Poskušal je znova. Dvignil je kamen in ga poskušal skotaliti čez majhen rob peskovnika, na travnik. Pa ni šlo. Kamen je bil močnejši od njega. Mali se vseeno ni predal. Spet je sedel na tla in z istim postopkom kot prej porinil kamen ob rob. Da bi ga izrinil čez, si je želel. Kamen se je res malo dvignil, potem se je spustil na tla, kjer je že prej ždel, tako da je prekril še prstke na drobnih dečkovih nožicah. Malemu so se orosile oči. Vse to dogajanje je skozi okno hiše pozorno opazoval njegov oče. Tisti trenutek, ko so dečku solze spolzele po licih, je nad seboj zagledal senco. Bil je njegov oče. »Sin moj, zakaj nisi uporabil vse svoje moči, ki ti je bila na voljo?« ga je vprašal. Deček mu je solzno, s tresočim se glasom odvrnil: »Oče, uporabil sem prav vso svojo moč in voljo.« »Ne, sin,« mu je prijazno in nežno odvrnil oče. »Nisi uporabil vse svoje moči, nisi poklical mene na pomoč.« Ko je to izgovoril, je oče prijel kamen in ga z lahkoto odstranil iz peskovnika svojega sina. ( Vir )

Večkrat sem se že spraševala sama pri sebi zakaj je tako , a do nekega konkretnega in smiselnega zaključka nisem prišla.

Glavna dva razloga ,ki pa po moje prevladujeta in sta "krivca" za takšno početje pa sta slednja :

- trma (in prepričanje ljudi , da je ni stvari ,ki je ne bi mogli opraviti do konca, ko se je enkrat lotijo )

- strah (tako zelo težko je namreč stopiti do nekoga drugega ter ga prositi za pomoč ,saj bi mu s tem na pladnju prinesli in pokazali svojo nemoč in neuspeh )

Sama se popolnoma najdem v tej zgodbi . Kaj pa vi ?