Mislim,da se še nisem počutila tako zmedeno,nesigurno,nesamozavestno na trenutke celo popolnoma čustveno prazno. Dovolj imam pretvarjanja pred drugimi ljudmi,da je vse vredu,ker enostavno ni! Še težje pa je razlagat,kako se počutim,ker redko kdo razume,zato sem pač raje vseskozi nasmejana,v meni pa se kuha..vre..
Počutim se,kot da bi se že dolgo nazaj izgubila in zapeljala na neko stransko cesto,s katere nikakor ne najdem poti nazaj na "pravo" pot..
In skrajni čas je,da končno poskrbim SAMA ZASE, da sebe postavim na prvo mesto in se ne oziram več v toliki meri na druge, da si ne dovolim več,da bi kdorkoli manipuliral z mano in postavljal smerokaze na MOJO pot.Našla bom "glavno cesto",poiskala bom srečo in zapolnila praznino v sebi...
In s tem bom pričela še danes!
4 komentarji:
So takšna obdobja v življenju, ko res ne vemo kaj bi sami s sabo. Nisi edina, veš :-) Drži se. Pozdravček
ja,res je..ampak vseen pa ni fajn bit izgubljen:))
Močne besede, ampak zakaj imam tak občutek deja vu :)
Amm,to pa ne vem zakaj imaš tak občutek:)
Objavite komentar