Radovednost

radovédnost -i ž , lastnost, značilnost radovednega človeka: njena radovednost je zelo znana; zaradi njegove radovednosti ga nihče ne mara / ekspr. sama radovednost te je // želja vedeti, izvedeti stvari, ki jih ni nujno potrebno vedeti: obšla, premagala ga je radovednost; vzbujati radovednost; to je naredil iz radovednosti / oči se mu svetijo od radovednosti / slabš. babja radovednost; raziskovalna radovednost ∙ ekspr. pasti radovednost

( Vir )

Glede na to , da so med bloggerji trenutno zelo popularne takšne in drugačne anketice in vprašalniki in ker nikakor nočem biti pri tem nobena izjema , bom z nečim podobnim poskusila tudi sama. Pač drži me čisto (tipični) babji firbec :)

Že kar nekaj časa se trudim objavljat stvari (nekatere bolj druge manj smiselne) , ampak ob pogledu v spodnji del objave , kjer se nahajajo komentarji ter pred njimi ena velika nula (0 ) -in to konstatno-, sem malce zaskrbljena zaradi dejstva, da si blogi, ki ne premorejo komentarjev, takšnega naziva sploh ne zaslužijo.

Tolažim se edino s tem, da sem mogoče res malce preveč tiho oznanjala in govorila o mojem novem "hobiju "( no čisto po pravici povedano bi lahko osebe , katerim sem novico sporočila, preštela na prste ene roke) , po tihem pa vseeno upam , da pa je le še komu po čistem naključju uspelo pripotovati do sem.

Torej za potešitev moje radovednosti (pa da vidim če blogu še sploh lahko rečem blog) naj se lepo prosim vsak, ki je tole prebral ,"poštampiljka" (hehe,kakšna beseda,ampak mi je všeč:) ) .Bom zadovoljna že z eno samo črko v komentarju- saj sem skromno bitjece :) .

Glasba

V glasbi delujejo skrite sile v najvišjem smislu, sega namreč tako visoko, da je razum ne more obseči in iz nje prihaja učinek, ki vse obladuje, a ga nihče ne zna razložiti.

(Johann Wolfgang Goethe )

Glasba bo vedno ostala najvišja odrešujoča umetnost. Ona dokončno uresničuje to, kar ostale umetnosti samo nakazujejo, S svojo čisto, resno naravo preobrazi in prečisti vse, česar se dotakne.

( Richard Wagner )

( Vir )

Včeraj zvečer je bilo super - tako "resen" (klasičen) kot tudi zabaven (show )program !

Samo prehitro je minilo (ampak to je tako ali tako "jasno" da kar je lepo na žalost hitro mine)

Fobija št. 1 -- pajki

The itsy bitsy spider
went up the water spout.
Down came the rain,
and washed the spider out.

Out came the sun,
and dried up all the rain
And the itsy bitsy spider

went up the spout again.

( Vir )

Čisto slučajno sem naletela na vrste fobij in ugotovila ,da se sama najdem med 4-imi (ampak po moje niso tiste skrajne fobije ,da ne bi bila zmožna več funkcionirati v določnem trenutku,je pa strah dovolj velik (pri enih bolj pri drugih manj) , da pa mu vendarle lahko rečem "fobija").

Arahnofobija imenujemo strah pred pajki, ki pa vsekakor ni tako redek, kot se ti zdi. Celo film na to temo je bil posnet. Fobije so “nerazumno” pretirani strahovi pred določenimi objekti. Včasih resno ovirajo življenje, saj se človek na daleč izogiba situacijam, kjer bi se utegnil srečati z objektom svoje fobije. Zelo značilno za fobije je, da se stopnjujejo, da postajajo intenzivnejše. Hkrati se generalizirajo, kar pomeni, da se s prvotnega objekta širijo na podobne (najprej se fobija razvije samo do pajka, sčasoma pa že do vsega mrčesa in žuželk). Arahnofobija tako pomeni problem z vidika duševnega zdravja, saj človek veliko svoje energije posveti razmišljanju o svoji fobiji, o objektu, ki se ga boji, hkrati pa izogibanje določenim situacijam (gozd, travnik, posedeti v parku...) lahko zelo omeji življenje. ( Vir )

Jp,res je,ta drobna,majhna kosmata in ne kosmata bitjeca tudi meni močno poženejo kri po žilah. Sicer zase ne bi ravno z gotovostjo trdila da sem arahnofobična , vsaj do te mere ne, da bi ob pogledu na pajka popolnoma otrpnila , bi me pričelo tresti ali karkoli podobnega .Pa tudi med vsemi 4-imi "fobijami " ta pri meni ne spada ravno na prvo mesto po intenzivnosti strahu. K temu,da jo omenjam kot prvo , je pa vsekakor pripomoglo dejstvo, da se mi v zvezi s tem strahom dogajajo malce čudne stvari,o katerih bom pisala malce kasneje.

Je pa vse skupaj vsekakor nadležna stvar , saj v vsaki sobi pregledujem kote in stene in šele takrat ko moje oko ničesar ne zazna se v prostoru počutim bolje. Podobne "rituale" pa imam tudi pred samim spanjem, ko podrobno pregledam celotno sobo (seveda za vsak slučaj s -"posebnim smrtonosnim" - zvezkom ) in se prepričam,da ni nikjer ničesar kar bi me lahko "ogrožalo" ali celo pojedlo :) Kar pa me zadnje čase še posebno skrbi so prividi (katerih vzrok za nastanek vsekakor niso nikakršne opojne substance) --> sredi ogleda kakšnega filma , pogovora , spanja ali kateregakoli drugega opravila se mi nenadoma zazdi,da se pred mano (oziroma nekje v bližini) nahaja pajek (in to tako presneto resnično, da dobim občutek kot da se me bo zdaj zdaj dotaknil ) ,srce mi prične močneje utripati (no ja , lahko bi rekla da je na meji tega da eksplodira),postanem zmedena , panična, po domače povedano me čist vrže ven..

In taki trenutki sploh niso prijetni, še slabše pa je ker sploh ne vem zakaj se mi je to pričelo dogajat..ali res tudi sama postajam čisto preveč "obsedena" s tem strahom , ali imam tako presneto "čudno" domišljijo ali pa sem samo že tako stara..

Sanjati

Were lost in a cloud
With too much rain
Were trapped in a world
Thats troubled with pain
But as long as a man
Has the strength to dream
He can redeem his soul and fly

(Vir )

Nikjer te več ni

Nikjer te več ni,

pred vsemi se zapiraš,

se skrivaš pred ljudmi,

počasi, potiho umiraš...

Si tiho, ko zvonec zadoni,

oken in vrat ne odpiraš,

samo v sanjah srce ti bedi,

počasi, potiho umiraš...


Ranjena, od vsega, od vseh,

ovita v mrežo nostalgije,

iz dneva v noč, na tleh,

te svetloba ne umije...

Te sploh ne prepoznam,

nič ne čutiš, nisi ganjena,

zbuditi te ne znam,

ker bila si ranjena...

( Vir )

Leto

Everyday i fight a war
against the mirror
i can't take the person
starin' back at me
i'm a hazard to myself

Don't let me get me
i'm my own worst enemy
its bad when you annoy yourself
so irritating
don't wanna be my friend no more
i wanna be somebody else

( Vir )



Kmalu bo minil že skoraj cel mesec od moje zadnje pisarije. In čisto po pravici povedano, bi do danes morale biti na blogu vsaj še tri objave,ampak so vse žalostno končale v "košu" , ker v njih ni bilo pravih besed , katere se trudim iskati tudi v tem trenutku..
Pri brskanju po večini blogov sem brala večinoma o obujanju spominov,pogledih na preteklo leto, o obljubah , željah...
Nekaj podobnega za tale moj blog sem imela tudi sama v mislih , pa mi je tako presneto težko pisati takšne negativne stvari ,pa še to sem si obljubila da vse skupaj ne bo nikoli postalo osebno,vsaj ne preveč. Vendar bolj ko sem razmišljala ,analizirala ter sortirala dogodke v razne predalčke v glavi , sem spoznavala ,da je vbistvu preteklo leto "bondovsko leto" 007 pravzaprav leto,ki se ga sploh nočem spominjati oziroma bi ga najraje izbrisala (ko bi le tudi za take stvari obstajala tipka "del " ). Zgodilo se je namreč toliko slabih stvari , ki so popolnoma zasenčile tudi vse lepe trenutke ( k sreči sem jih vsaj imela),pri vsem tem pregledu pa je najhuje dejstvo , da sem že tam nekje v začetku leta izgubila samo sebe. In vse do danes nisem našla niti enega samega majhnega koščka , ki je nekoč sestavljal mojo podobo.
Ni mi jasno in iz dneva v dan se sprašujem kako mi je nekaj takšnega sploh lahko uspelo,kje se je zalomilo, kako sem lahko samo v 365 dneh prekršila toliko osebnih načel in "pravil" na katerih sem gradila in delovala vseh 22 let . Sramujem se same sebe in tega kar sem postala , zato se vse bolj odaljujem od oseb, ki jih imam najraje (čeprav se dobro zavedam tega,da sem ravno s tem-po moje "pametnim" načinom - prizadela že veliko ljudi ), ker mi enostavno usiha energija za igranje tega kar sem nekoč bila in sedaj nisem več.. Ne pomagajo mi niti vse spremembe zunanjosti (s katerimi se pač poskušam tolažiti) ,ker ne najdem moči , da bi potegnila črto pod vsem skupaj in začela od začetka , ne zmorem..
So trenutki,ko si želim samo to,da bi enostavno izginila ,da bi s tem izgnile tudi vse misli v glavi , ki jih ne znam ustaviti in zaradi katerih moja notranjost postaja vse večja razvalina.

..Želim si...ko bi le vedela kako...